Objave      Vse objave ›

  • Po dolgem času zopet lahko ogledali dokumentarni film Bomži - Cestni otroci v Makejevki. KURS - Klub študentov Ruš, Selnice in Lovrenca v četrtek, 27. 2., ob 17.00 v Domu kulture Ruše organizira ogled filma in pogovor z Andrejem. Lepo vabljeni!

    Po ogledu sledi druženje ob jedači in pijači.

    Več pa si lahko preberete na spletni strani KURS

     
  • Film Bomži - Cestni otroci v Makejevki je bil uvrščen na letošnji Kinofest v New Yorku. Ameriška premiera filma bo tako v soboto, 6. aprila, ob 13.00. Dr. Naterer pa bo predaval tudi na 57. letni konferenci društva CIES v Lousiani , kjer bo 13. marca govoril o otrocih iz Makejevke.

    Več

Življenje na cesti

Drugo poglavje filma, Življenje na cesti, predstavlja nekatere ključne značilnosti vsakodnevnega življenja otrok na cesti. Življenje otrok na cesti je izjemno strukturirano. Kot prvo je potrebno izpostaviti, da otroci na cesti niso individualno brezdomni. Organizirani so v skupine, ki imajo značilnosti subkulture. Glavna funkcija skupine je v fizični, socialni in psihološki podpori otroku in zbrani podatki kažejo na dejstvo, da skupina deluje kot simulacija izostale družine. Skupine so zelo podobne subkulturam besprizornikov, ki so se po vrsti političnih, socialnih in ekonomskih kriz v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pojavili v Sovjetski zvezi (Naterer, 2010). Izjemne podobnosti med zgodovinskimi primeri cestnih otrok na tem geografskem in kulturnem področju se kažejo tako v sami pojavnosti otrok kot tudi v delovanju skupin, načinu obnašanja posameznikov, izkoriščanju obstoječe infrastrukture, pa tudi v sistemu norm in vrednot subkulture ter v socialni strukturi skupin (ibid.):

»Sodobne subkulture cestnih otrok v Makejevki se kažejo v obliki fluidne organizacije, ki je nekje med subkulturo na eni in 'plemenom' (neo-tribe) na drugi strani. Gre za deviantno in ne delinkventno subkulturo. Otroci se kot pripadniki subkulture kažejo kot zelo kompetentni akterji, posedujejo pa obsežen kulturni in subkulturni kapital. Subkultura cestnih otrok razpolaga z različnimi oblikami fizičnega in simbolnega prostora in članom na ta način omogoča preživetje in umestitev v občo ukrajinsko družbo. Jedrni del prostora predstavlja tipluha, sistem podzemnih rovov toplovodne napeljave, ki je hkrati zasebni prostor subkulture. Polzasebni prostor za subkulturo predstavlja tržnica in ta je prostor glavne aktivnosti skupine ter posameznih cestnih otrok. Javni prostor in hkrati najširši geografski okvir v kognitivni shemi cestnih otrok pa predstavlja mesto Makejevka. Subkulturne kognitivne sheme poleg geografskih shem vključujejo tudi kognitivne sheme časa, orientacije, oddaljenosti, sheme privatne in skupne lastnine, sheme predmetov, sheme vrednosti in pomembnosti, ter druge, za subkulture cestnih otrok specifične kognitivne sheme. Ključna pri oblikovanju kognitivnih shem je aktivna participacija v subkulturi in ta je nerazdružljivo povezana s procesi asimilacije in integracije, ki se odvijajo skozi socializacijo posameznega otroka v člana subkulture cestnih otrok. Ključno za delovanje subkulture cestnih otrok v Makejevki in za zagotavljanje skupinske kohezije je oblikovanje specifičnega subkulturnega stila, še posebej kar se tiče uživanja omamnih sredstev. Pri tem gre namreč za serijo subkulturno kolektivnih dejanj, kar se v najbolj elaborirani obliki kaže pri intravenoznem uživanju baltuške. Uporaba baltuške je namreč oblika rituala, ki ob vsaki izpeljavi redefinira skupino, vzpostavi novo stopnjo kohezije, hkrati pa transformira in združi družinske vloge v subkulturne vloge in na ta način izvede subkulturno simulacijo izostale družine.«

 

Skupine otrok so hierarhično strukturirane in imajo relativno rigiden socialni red. Vsaka skupina ima sistem vlog in statusov, definiran pa je tudi vodja skupine. Jasno določena so tudi pravila delovanja tako v skupini kot tudi zunaj nje. Skupaj s temi so jasno določene tudi sankcije, ki nastopijo v primeru kršitve tega reda. Red se velikokrat vzpostavlja na podlagi fizičnega nasilja, kljub temu, pa je osnovno pravilo v vseh skupinah cestnih otrok v Makejevki, delitev:

»Deliti! To je naš zakon,« me je podučil Artur.
»Kako to misliš,« sem ga vprašal.
»No, poglej,« se je pomaknil bliže k meni, »vse je potrebno deliti, brez tega na cesti ne preživiš. Tisti, ki noče deliti svojih stvari, enostavno odleti (iz skupine) … tega pa nihče noče, zato se take stvari tudi ne dogajajo …«


Izjemno urejeni so tudi odnosi z ljudmi, s katerimi otroci vsakodnevno prihajajo v stik. Otroci živijo največkrat v bližini tržnic in nezaslišano je, da bi na tržnici na kateri živijo, kdo od otrok kaj ukradel:

»Da bi kradel na tržnici? Si nor … v trenutku je konec! Vsi bi leteli …«, se je hitro odzval Saška, ko sem ga povprašal kje je mogoče kaj ukrasti.
»To seveda ne pomeni, da nihče ne krade,« je dodal. »Če hočeš kaj ukrasti, greš tja, kjer te nihče ne pozna.«

 

Poleg dobrih odnosov z ljudmi, je osnova za preživetje tudi lastna iznajdljivost. Otroci se po večini ukvarjajo z zbiranjem železa in drugih odpadnih materialov (npr. praznih steklenic, starega papirja ipd.), velikokrat pa opravljajo tudi občasna opravila, kot je na primer čuvanje stojnic na tržnici, pomoč pri čiščenju kleti oziroma nosaštvo. Kljub temu, da velikokrat zaslužijo zavidljive vsote denarja, vse relativno hitro porabijo. Denar v glavnem zapravijo za užitkarstvo (priboljške in pijačo), zabavo (igralni avtomati), največkrat pa za nakup sestavin za pripravo baltuške.

 

Na življenje na cesti je močno vezana tudi zloraba substanc. Med univerzalno prisotnimi substancami, ki jih cestni otroci uporabljajo spadajo alkohol, tobačni izdelki in inhalanti. Med inhalanti sta najbolj popularna lepilo in barva, velikokrat pa otroci uporabljajo tudi lak in belilo. Med tršimi drogami se največkrat pojavlja baltuška, so se pa med opravljanjem terenskega dela pojavili tudi primeri intravenozne uporabe substance, ki ima slengovsko ime fen. Gre za narkotik, ki temelji na mešanici pseudoefedrina, kalijevega permanganata, fosforja in drugih sestavin, ki je bistveno močnejši od baltuške, ga pa otroci zaradi relativno kompliciranega postopka proizvodnje ne uporabljajo.

 

Cestni otroci živijo v podzemnih rovih, ki se v njihovem slengu imenujejo tipluhe. Tipluha je domovanje, ki so si ga otroci uredili v podzemnem sistemu toplovodne napeljave in jim poleti služi kot skrivališče, pozimi pa kot zatočišče pred strupeno ukrajinsko zimo. Tipluhe so ponavadi izjemno dobro skrite in kljub temu, da jih je v mestu veliko, ljudje po večini ne vedo, kako do njih.

 

Tipluha je prav tako izjemno močan mediator kulture, ki je značilna za cestne otroke (Naterer, 2010: 277-278):

»Že preko same prisotnosti deluje kot resocializacijski agent in pomaga iz otrok, ki so še do nedavnega živeli v relativno stereotipnem bivanjskem kontekstu, narediti cestne otroke. Trditev, da je tipluha le druga pojavnost oziroma izraz skupine, ne drži v celoti, saj tipluho občasno obiskujejo tudi drugi ljudje, ki ne prihajajo iz subkulture cestnih otrok, vseeno pa je tipluha vzajemni produkt interakcije med specifično subkulturo in njeno socialno okolico. Pri njenem oblikovanju sodelujejo tako cestni otroci, ki jo oblikujejo po svojih potrebah, kot tudi ostali vpleteni, ki bodisi sami posegajo v njeno podobo bodisi vplivajo na otroke, da posežejo v obliko tipluhe. Kot dober primer nam lahko služijo zasilni izhodi v tipluhah. Ti elementi so značilni zgolj za tipluhe pri skupinah otrok, ki jih preganja policija ali pa so na kak drug način ogroženi in se branijo z begom. Izjemno pomemben je tudi inventar tipluhe, ki bi ga nevešč opazovalec opisal kot kup smeti, cestnim otrokom pa pomeni materialno vsebino prostora. Ta se v tipluhi bistveno razlikuje od vsebine v konvencionalnih bivalnih prostorih. Sicer pa je življenje na cesti mogoče videti kot radikalno alternativo konvencionalnim oblikam in tipluha s svojo vsebino je s tega vidika le inverzna podoba oziroma dejanska materializacija simbolnega statusa prostora. V prid tej trditvi govori odnos otrok do tipluhe. Sami menijo, da so do tega prostora brezbrižni, vendar je iz zbranih podatkov jasno, da gre za teritorialnost, ki se kaže v navezanosti na prostor tipluhe skozi varovanje, skrivanje, skrb za prostor. Odnos med tipluho in subkulturo je vzajemen; tipluha mora biti skrita in varna, da lahko izpolnjuje svoje funkcije in od tod gre sklepati na identifikacijo in posesivnost otrok, vezano na prostor tipluhe.«