Objave      Vse objave ›

  • Po dolgem času zopet lahko ogledali dokumentarni film Bomži - Cestni otroci v Makejevki. KURS - Klub študentov Ruš, Selnice in Lovrenca v četrtek, 27. 2., ob 17.00 v Domu kulture Ruše organizira ogled filma in pogovor z Andrejem. Lepo vabljeni!

    Po ogledu sledi druženje ob jedači in pijači.

    Več pa si lahko preberete na spletni strani KURS

     
  • Film Bomži - Cestni otroci v Makejevki je bil uvrščen na letošnji Kinofest v New Yorku. Ameriška premiera filma bo tako v soboto, 6. aprila, ob 13.00. Dr. Naterer pa bo predaval tudi na 57. letni konferenci društva CIES v Lousiani , kjer bo 13. marca govoril o otrocih iz Makejevke.

    Več

Nazaj v prihodnost

Četrto poglavje filma nosi naslov »Nazaj v prihodnost«. Poglavje se osredotoča na samorefleksije otrok, ki so vezane na situacijo na cesti, predvsem pa na izteke njihovih cestnih karier. Življenje na cesti se je za večino otrok, ki so sodelovali pri snemanju filma, končalo s smrtjo oziroma zaporom, nikakor pa to ni univerzalni vzorec izteka življenja na cesti (Naterer, 2010):

»Glede na to, da je večina naših respondentov ostala živih in so še vedno na cesti, je mogoče govoriti le o potencialnih iztekih življenja otrok na cesti. Evidence je premalo, da bi lahko sklepali na vzorce iztekov, lahko pa navedemo nekaj primerov. Življenje otrok na cesti se največkrat konča z institucionaliziranjem. Otroke pristojne oblasti, na primer socialna služba in policija, poberejo s ceste in odpeljejo v mladinski zapor, internat, občasno pa tudi h kateri od nevladnih organizacij, ki razpolaga s kapacitetami za nastanitev otrok. Cestni otroci, še posebej tisti, pri katerih se pojavlja intravenozno uživanje baltuške, velikokrat preidejo iz subkulture cestnih otrok v subkulturo narkomanov. Teh posameznikov ni mogoče več najti med skupinami cestnih otrok, pa tudi kot cestni otroci se več ne vedejo. S tem, ko prestopijo v narkomansko subkulturo, izkušajo tudi realnost narkomanske scene, kar pomeni, da jih preganja policija in prekupčevalci z narkotiki, občasno jih zaprejo zaradi posedovanja prepovedanih substanc, veliko posameznikov se okuži z virusom HIV, zbolijo za cirozo jeter in drugimi povezanimi boleznimi, velikokrat pa tudi koga iz njihovih vrst najdejo mrtvega. Smrt je oblika izteka življenja na cesti, ki je za cestne otroke sicer realna, vendar ne prav pogosta alternativa. Med podatki, ki smo jih zbrali med cestnimi otroki v Makejevki, je mogoče najti tri primere, ko so otroci umrli na cesti. Omeniti gre tudi izteke, pri katerih otroci odrastejo v normalne, nedeviantne mlajše odrasle. Med opravljanjem terenskega dela nam je uspelo zabeležiti dva takšna primera, v obeh pa sta se nekdanja cestna otroka iztrgala iz življenja na cesti, si oblikovala družino in našla službo. Med potencialnimi izteki je treba omeniti še resocializacijo cestnih otrok. Izmed vseh cestnih otrok, ki so sodelovali v naši raziskavi, nam je poznan en sam primer uspešne resocializacije, pri katerem je fant, ki je bil prisilno vključen v resocializacijski program, tega v resnici zaključil in se ni več vrnil na cesto.«

 

Perspektive strokovnjakov s področja socialnega dela, psihologije in zdravstva so različne (ibid.). Večina vprašanih strokovnjakov sicer zastopa stališče, da je problem, v nekoliko daljši časovni perspektivi, rešljiv. Za ugodno rešitev problema je potrebna najprej ekonomska, socialna in politična stabilnost družbe, ki bo ugodno delovala na družine, to pa bo posledično omejilo oblikovanje okoliščin, v katerih otroci bežijo na ceste. Optimizma je nekoliko manj, ko pridemo do vprašanja resocializacije in rehabilitacije cestnih otrok. Trenutna teorija in praksa na tem področju namreč zagovarja permisivno resocializacijo oziroma onemogoča, da bi zgodovinski primeri resocializacije in reintegracije cestnih otrok stopili v veljavo. Kot tipičen primer na tem področju lahko omenimo primer Makarenkovih taborov, ki so skozi striktno upoštevanje jasnih ideoloških standardov in neposredno, velikokrat represivno delovanje, uspeli resocializirati in reintegrirati več generacij besprizornikov, delinkventnih brezdomnih otrok (prim. Bosewitz, 1980; Naterer, 2010 idr.):

»Takšna situacija se težko ponovi, ker večina sodobnih pedagogov, oblikovalcev in izvajalcev politike ne priznava Makarenka. Njega in njegov pristop razumejo kot stvar preteklosti, stvar, ki je že preživeta … No, cestni otroci, torej problem, ki je bil stvar preteklosti, se je znova pojavil in sodobni pristopi so v najboljšem primeru neuspešni. Sama menim, da so celo škodljivi in velikokrat celo vzdržujejo problem otrok na cesti.«
(Viktoria Fedotova, odlomek iz intervjuja, 2010)