Objave      Vse objave ›

  • Po dolgem času zopet lahko ogledali dokumentarni film Bomži - Cestni otroci v Makejevki. KURS - Klub študentov Ruš, Selnice in Lovrenca v četrtek, 27. 2., ob 17.00 v Domu kulture Ruše organizira ogled filma in pogovor z Andrejem. Lepo vabljeni!

    Po ogledu sledi druženje ob jedači in pijači.

    Več pa si lahko preberete na spletni strani KURS

     
  • Film Bomži - Cestni otroci v Makejevki je bil uvrščen na letošnji Kinofest v New Yorku. Ameriška premiera filma bo tako v soboto, 6. aprila, ob 13.00. Dr. Naterer pa bo predaval tudi na 57. letni konferenci društva CIES v Lousiani , kjer bo 13. marca govoril o otrocih iz Makejevke.

    Več

Vadjim in Artur

Dve družini sta skupaj živeli na Halodniji Balki; družina Arturja in družina Vadjima, njuni mami sta sestri. V tem času, torej leta 1990, ko je bil Vadjim star štiri leta, so njegovega očeta zaprli, v zaporu je kasneje tudi umrl. Artur je s svojo mamo prišel živet v stanovanje Vadjima, in tako sta ostali torej dve ženski s tremi otroki.

Tam pa so se začeli pojavljati problemi. V stanovanje so začeli prihajati nekakšni čudni moški, mamo so pretepali, kaj se je v resnici dogajalo, ne ve nihče. Vadjimov starejši brat je takrat hodil v Donieck v šolo; tam še danes živi in se ukvarja z nekakšnim poslom, majhnim biznisom. Nekaj časa je še hodil domov in dajal denar mami, da bi lahko kupila hrano, ker pa je ona vse zapravila za pijačo, denarja ni več prinašal in tudi domov se ni več vrnil.

Obe ženski, njuni mami, sta torej zaprli stanovanje in pobegnili na cesto. Nekaj časa so vsi skupaj živeli v mestnem parku ter se počasi selili s severnega dela Makejevke proti Puški, torej proti centru. V tem času so živeli po tipluhah, po kleteh in tudi v tipluhi na Puški. Obe ženski sta v roku enega leta zboleli in umrli. Arturjeva mama je umrla zaradi ciroze jeter, Vadjimova mama pa za tuberkolozo.

Ko so še živeli v stanovanju, je socialna služba staršem odvzela starševsko pravico in otroke odpravila v internat. Artur in Vadjim sta se bila dolžna izobraževati v internatu in tam so bili tudi njuni dokumenti. No, tam ni ostal nobeden od njiju, oba sta pobegnila na cesto, Artur je končal 6 razredov, Vadjim pa bi zdaj moral biti v petem razredu, zna pa le brati in pisati. Oba sta ves čas na cesti, pravita pa, da kljub temu imata dom oziroma stanovanje. Iz internata sta pobegnila zaradi »jebenih pravil« (Artur).

Arturju je zelo všeč živeti na cesti in ker je bil v istem internatu kot Vadjim, ga je z lahkoto potegnil s sabo na cesto. Vadjimu pa življenje na cesti ni tako zelo všeč; raje bi živel v kakem domu in imel normalno življenje. Ves čas prigovarja Arturju, da bi si poiskala kakšen normalen dom. Artur je veliko bolj eksploziven in energičen, in nežnega in senzibilnega Vadjima z lahkoto potegne za sabo.

Odlomek iz terenskih zapiskov iz leta 2004 (Naterer, 2007: 92-100):

Artur ima na dan približno deset griven, polovico porabi za hrano in ostale potrebščine, polovico pa za lepilo. Vadjim ima manj denarja, le pet griven. Denarja ne prosi, saj pravi, da ga je sram. Zasluži si z zbiranjem kovine, steklenic, včasih pa tudi krade. Artur tudi krade in prosi, pravi pa, da je boljše prositi. Oba dajeta denar svojim prijateljem, kadar ga imata dovolj, oba ga tudi posojata in si ga tudi sama izposojata. Vračilo se izvrši bodisi v denarju, hrani, lepilu ali pa v obleki oz. drugih dobrinah. Drug drugemu denarja ne posojata, enostavno si ga dasta. Če ima Artur denar, mlajši pa ga nimajo, jim on kupi hrano ali pa jim da denar, da si gredo sami kupit kaj za pod zob. Tudi ona dva pravita, da glavnega v skupini ni. Vsak naj bi bil zase. Vsak je sam, včasih naj bi bili skupaj, o kaki skupini pa ni govora. Kljub temu je bolje živeti skupaj, saj je tako bolj veselo in varno pa tudi pomoč nudijo drug drugemu. Pomoč si nudijo z denarjem in hrano. Vsi so enakopravni, le Igorja (tisti, ki si je porezal nogo) ne spoštujejo. Artur pravi, da zato, ker je neumen, ker se grdo obnaša do branjevk na trgu in ker bi naj bil izdajalec (policiji bi naj povedal nekaj, česar ne bi smel). V skupini ni skupnega denarja. Če je kaj treba kupiti, se skupaj dogovorijo, kaj bodo kupili in koliko denarja bo kdo dal. Ponavadi vsak da enako. Če kdo nima denarja za lepilo, mu ga dajo (ne v dolg, ampak dajo). Isto naj bi bilo s hrano. Pomoč najdejo predvsem pri ljudeh na tržnici, v baru, ki je v bližini, in na računalnikih; do teh ljudi imajo zelo intenziven donos (Artur je o vratarju na računalnikih govoril kot striček Saša). Za pomoč ponavadi prosi Artur.
Vadjim: »Če brat vidi, da mi je slabo, pokliče pomoč.«
Artur pravi, da mu bodo dali stanovanje in da bo živel normalno »tako kot nekoč, tam bo jelka in mama ne bo pila«. Ali se bodo tvoje sanje uresničile – pravi, da ne.
Vadjim pravi, da bi rad dobil dobro službo, rad bi bil šofer.
Ali boš še tu čez eno leto? NE.
Kako bi lahko pomagali: družba plačuje internatu denar za Arturja in Vadjima in Artur pravi, da bi ta denar morali dati njima, saj njima pripada.
Vadjima so pozimi 2005 zabodli v trebuh, vendar je kljub hudi rani in pozni intervenciji preživel. Zdravstveno stanje se mu je vseeno močno poslabšalo, predvsem zaradi uporabe baltuške. Ker je vztrajno bežal iz vseh bolnišnic, kjer je bil oskrbovan, so ga sprejeli na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice v Makejevki. Kljub napredku in ugodnim posledicam zdravljenja še vedno ne more govoriti in hoditi, zelo omejeno pa ima tudi gibljivost rok. Diagnoza, ki so jo postavili doktorji, govori o 30-odstotnem uničenju centralnega živčnega sistema, kar pomeni, da se posledice uporabe baltuške po vsej verjetnosti ne bodo pozdravile.
Arturja so petega junija 2006 našli mrtvega v grmovju na Puški. Uradne preiskave ni bilo, pokopali so ga na pokopališču za brezdomne na Vastočni. Kljub poizvedovanju na lokalni tržnici, med cestnimi otroki, Arturjevimi znanci in prijatelji in na policiji, sem vselej dobil odgovor v smislu: »Zbolel je in umrl. To se dogaja.«